Leta 1927 je Slovenska krščansko socialna zveza, pozneje preimenovana v Slovensko prosvetno zvezo, ustanovila centralno knjižnico, predhodnico današnje SŠK. Do 2. svetovne vojne so poleg centralne pri posameznih prosvetnih društvih in v župniščih delovale tudi manjše knjižnice. Med nacizmom je bila slovenska beseda na Koroškem prepovedana, knjige, ki jih ljudje niso uspeli skriti, so bile zaplenjene ali uničene, deloma pa vključene v celovško centralno knjižnico; žal je izginila tudi vsa dokumentacija. Po 2. svetovni vojni, ko je Slovenska prosvetna zveza v letih 1946–1947 knjižnico obnovila, je bilo treba začeti znova. Do leta 1970 je bilo inventariziranih okoli 5.000 knjig. Takrat je SŠK s pomočjo Študijske knjižnice z Raven na Koroškem začela dopolnjevati tudi zbirko potujoče knjižnice, ki oskrbuje društvene knjižnice na podeželju.

Gradivo je začelo hitro naraščati po letu 1973, ko je bil v Sloveniji sprejet Zakon o obveznem izvodu, ki je med prejemnice uvrščal tudi SŠK. Ko se je leta 1975 v knjižnici zaposlila prva strokovno usposobljena knjižničarka, je knjižnica začela redno poslovati in se hitro razvijati. Mejnik v razvoju je bilo tudi leto 1985, ko se je knjižnica preselila v poslopje novozgrajenega Mladinskega doma Slovenskega šolskega društva in del gradiva uspela postaviti po načelu prostega dostopa. Leta 1990 se je SŠK vključila v Avstrijsko zvezo splošnih knjižnic (Büchereiverband Österreichs). Zaradi velikega pritoka novih publikacij so postali prostori kmalu pretesni. Čeprav je najhujšo prostorsko stisko leta 2002 omilila prezidava, je velik del gradiva še vedno v kletnem skladišču.

K temu, da je SŠK pri strokovni obdelavi gradiva postala moderna javna knjižnica, sta pripomogla dva pomembna mejnika, in sicer leto 1997, ko se je knjižnica vključila v slovensko knjižnično mrežo COBISS ter začela izdelovati spletni katalog, in leto 2000, ko je prešla na računalniško podprto izposojo gradiva. Trenutno hrani okoli 145.000 knjig, zemljevidov, notnega gradiva, zvočnih kaset in videokaset, zgoščenk itd. ter okoli 500 naslovov periodičnih publikacij; je druga največja knjižnica na avstrijskem Koroškem in obenem največja knjižnica s slovenskim gradivom v Avstriji. Obiskovalci imajo na voljo tri računalnike, na razpolago pa je tudi deset čitalniških prostorov.

Odkar je konec leta 2006 v Sloveniji začel veljati novi Zakon o obveznem izvodu, je knjižnica upravičena samo še do publikacij, izdanih z javnimi sredstvi, preostalo gradivo pa kupuje s pomočjo subvencij Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Danes je SŠK sodobna knjižnica, ki zagotavlja dostopnost knjižničnega gradiva in storitev za slovensko narodno skupnost. Knjižničarji izvajamo projekte bralne kulture in knjižnične vzgoje v knjižnici in na terenu, ponujamo kratkočasne in izobraževalne vsebine, uporabnikom nudimo kakovosten knjižnični servis, vključujemo se v Erasmus projekte, sodelujemo tako s knjižnicami v Sloveniji kot v Avstriji, v knjižnično dejavnost vključujemo vse starostne skupine, kar je razvidno iz naših stalnih projektov.

V SŠK s projekti negujemo bralno kulturo in slovenski jezik ter spodbujamo povezovanje kulture in ustvarjalnosti. Z biblopedagoškim delom gradimo most do bralne pismenosti in predvsem pri najmlajših uporabnikih razvijamo knjižno in knjižnično vzgojo. Sodelujemo z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami in s starši ter jim ponujamo različne projekte, s katerimi tako otroke kot odrasle spodbujamo k boljši bralni pismenosti.